...en moj star blog. :-)

Zakaj bi me moralo zanimati to, kar zanima druge? Sem na Fb, sem na Twitterju, na Googlu+ pa še kje se me najde. Opazim, da imam s souporabniki socialnih strani drugačna zanimanja, me ne moti. A dobim občutek, da bi me moralo. Da bi jim morala biti bolj podobna. Biti bolj kot oni. Bolj v trendu in vsekakor dooosti bolj zavzeta za trenutno, trendovsko, ponujeno in vsiljeno usmerjanje pozornosti. A zakaj? Za koga? 
Problem pri tem, da me ne zanimajo tekoče stvari. Ne zanima me (več) politika, niti zdravje in zdravstveni dosežki, vremenske spremembe in še manj katastrofe. Ne zanimajo me tržne niše, niti management storitev. Ne zanima me podjetništvo in niti gospodarska rast. Ne zanimajo me stvari, ki so me zanimale včasih. No, nekaj takih me še, a ni v zvezi s tem, kar sm naštela. Sploh. Nič. Nobene veze nimajo. Ali pač? Saj vse je povezano. Vse z vsem. Čeprav sem se odločila, da več ne dajem pozrnosti stvarem, ki so že tako odebeljeno magnetno privlačne za množice, so kjub vsemu še vedno del tudi tega, čemur se raje posvečam jaz, In obratno. Samo da očitno, moje za množico niso tako zanimive, lahko mogoče so celo bolj kot te, katere se zdijo da so, ampak se množici ne da razmišljat. Sicer se mi zdi, da bolj malo. A zakaj je tako? 

Zato, ker tisto, kar zanima množico, je In. Je trend. Kot moda. A jaz se nikoli nisem ravnala po njej. Nisem upoštevala tega, kar so ostali zapovedovali. Pa ne zato, ker bi zase rekla, da sem uporniška, ampak zato, ker se nočem izgubiti v drugih. Hočem bit Jaz, všeč mi je biti Jaz in živeti sebe. Tako se čutim in tako lahko od sebe največ dam. Tako, da me zanima to, kar me. To, s čimer se večino časa ukvarjam, kar je večna vsebina mojih misli. To sem Jaz. 

Nisem sestavljanka novic, poročil, kronike. Sem raziskovalka življenja skozi svoje oči. In to mi je zanimivo. To cenim. To spoštujem. To je moje delo. Zaradi tega sem tu, na Zemlji. Občudujem. Doživljam. Se igram. Spoznavam. Želim vedet, kako je biti v v vsakem občutku, v vsem, kar se čuti. V sreči, žalosti, jezi, gnjusu, ponižnosti, vzvišenosti... Vse to je zame čarovnija življenja, smisel! Smisel! Tako. To je smisel. Ne pa, da vsak dan sledim temu, kar mi servirajo. Niti te ni treba zbosti, saj množico moti, kar bode. Zato sem verjetno bodica jaz. Jih zbodem s svojim razmišljanjem, s svojim pogledom na pomen življenja. Včasih me moti. Zdi se mi, da mogoče ne bi smelo biti tako in bi morala biti manj radovedna. Manj raziskovalna. 

Morala bi počakati, da mi nekdo da dovoljenje, da razmišljam in se zanimam za to, kar se. Vpisana bi morala biti na akademsko izobraževalno ustanovo, da bi me pooblastili, da se lahko poigravam s svojo radovednostjo. Potem bi bilo res smiselno, da me zanimajo stvari, ki me. Res. Tako je čisto zgubljanje časa in zelo nenamensko. Tako si mislijo nekateri okoli mene. A to me zaduši, ubije. Do tega mi ni. Me frustrira. 

Obožujem živeti in množica me ne zanima. Zanima me posameznik. Ko pa je vsak posameznik tako zanimiv, tako edinstven, pa čeprav smo si vsi tako zelo podobni. Kot mali Kitajčki, kot Belci, kot Črnci, kot Evropejci, kot Slovenci. Kot vsi. Kaj nismo čudoviti? A če bi res bili tako zelo isti, potem bi bil dovolj eden Kitajec, eden Evropejec, eden Belec, eden Črnc...pa ni tako. Tudi iz ene same celice se ne sestoji cel organizem, a ena sama celica pa je še kako pomembna za cel organizem. 

Smo kot note, iz katere nastane simfonija. Kaj ni lepo to vedet, se za to zanimat? Meni je. In mi ni potrebno odobravanje drugih, že zelo zgodaj sem začutila, da to je to. To je, kar me bo vedno zanimalo in kamor bo moja pozornost usmerjena. Ne glede na to, kje odraščam, s kom se družim, v katero šolo hodim, kje sem zaposlena.. To so samo dodatne stranske sopoti, po katerih hodim. A moje bistvo je to. In temu sledim, temu bom sledila in se temu veselila. To sem Jaz. In lepo je biti Jaz. 
Vsak naj kaže svoj pravi obraz in je ponosen na svoj Jaz.